Končne ugotovitve

Sijaj železa spremlja Slovence od »cvetočega Halštata Kranjske« naprej na vsem etničnem prostoru nekdanjih dežel Goriške, Kranjske, Koroške in Štajerske. Smo del neolitskih ljudstev, ki je obstal, »kot da ima korenine v zemlji«.

Kultura železa na Kranjskem je od najstarejših časov prisotna na najdiščih – nekropolah, ki so znana pod imeni GRADIŠČE (Graben der Krainische Gradišče – Nekropolen, Alfons Müllner).

Vrhunski proučevalec metalurgije, zgodovinar in arheolog Müllner, opozori, da imamo Slovenci svoj izraz ŽELEZO (uhrslawiche Wort) ter da uporabljajo besedo železo ljudstva od Črnega morja do Baltika. Pomemben je njegov zapis, da so ponekod na Kranjskem še v 18. st. znali po starodavni metodi doma narediti železo.

Iz imen železnodobne poselitve Bohinja lahko sestavimo našo davnino. Avtor bi izbral: Gradišče, Senožeta, Rudnico, Trebež. Dodal bi še ognjišče in vodo iz reke Save. Železo se je talilo tam, kjer je ruda, v Bohinju in na vseh rudonosnih področjih Norika. Smisel vsega je življenje, preživetje, kar nam dokazuje ralo.

Zgodovinar Jurij Venelin je zapisal: »Vsak človek razmišlja v nekem jeziku. Duša in genialnost naroda se začne in konča v njegovem jeziku«.

volk

Volk v vrednosti zlata - osnova železnodobne metalurgije

(Festival Stara Fužina, Bohinj 2016)

 

Poskušali smo odgovoriti na vprašanje, kdo so bili starodavni prebivalci Bohinja nekdanje Dežele Kranjske ter kakšno znanje pridobivanja železa so imeli.

Potrdili smo, da se je v Bohinju uporabljala vrhunska tehnologija tistega časa ter da se je noriško železo in jeklo delalo tudi v Bohinju, ki je bil del Norika in svetolucijske kulture.

Delali so ga starodavni Bohinjci, ki so govorili podobno, kot še vedno govorijo v Zgornji Bohinjski dolini. Ne gre le za železo, gre za preživetje in smisel življenja. Njihovo življenje je bilo osmišljeno, kulturno. To so pokazali z votivnimi predmeti, ki so bili priprošnja božanstvu rasti in plodnosti. Najdeni so bili predvsem v Bohinju, na Dunaju pri Jereki.

Brez čudeža alpskega sveta, limonitnega železovca in bobovca, rude, ki spremlja starodavne talivce, od grških do noriških jeklarjev in do slovenskih fužin, te zgodbe ne bi bilo.

Ivo Janez Cundrič, januar 2021